Vedenjsko kognitivna terapija je kombinacija dveh psihoterapevtskih pristopov in sicer vedenjske psihoterapije in kognitivne psihoterapije. V zadnjem času je postala ena od najpopularnejših psihoterapevtskih pristopov zdravljenja, saj je relativno kratka in časovno omejena oblika psihoterapije, ki se osredotoča predvsem na simptome.

Če se je klasična vedenjska psihoterapija osredotočala na modifikacijo vedenja, je osnovna ideja kognitivne psihoterapije je, da igrajo miselni procesi najpomembnejšo vlogo pri nastanku in vzdrževanju psihičnih motenj. V kognitivni psihoterapiji se zato skuša z različnimi psihoterapevtskimi tehnikami vplivati na naše misli, s čimer naj bi se dosegla tudi sprememba v čustvenem doživljanju in vedenju. Kognitivna psihoterapija se zato najprej osredotoča na prepoznavanje omejujočih misli, čemur nato sledi spreminjanje in nadomeščanje le teh z bolj funkcionalnimi. 

Kognitivna psihoterapija za najpogostejše omejujoče misli opredeli: »vse ali nič« mišljenje, posploševanje, negativno napovedovanje prihodnosti, izključevanje pozitivnega in poveličevanje negativnega, »branje misli«, tunelsko gledanje. Ta pristop psihoterapije veliko pozornost namenja tudi t.i. negativnim avtomatskim mislim, ki jih posameznik formira na podlagi preteklih izkušenj.